Kmečki praznik pod Krimom

25. avgust 2024

Na zelo, zelo, zelo vročo nedeljo 25. avgusta 2024 smo člani Turističnega društva Krim pripravili
in organizirali že četrti »Kmečki praznik pod Krimom«.
Prireditev so si ogledali: podžupnja Občine Ig, ga. Zuhra Jovanović in poslanka državnega zbora
ga. Alenka Jeraj in predsednik Združenja rejcev konj Slovenske hladnokrvne pasme g. Slavko
Vrhovec

Prireditev se je pričela ob 13.00 uri in sicer s povorko po hipodromu. Na čelu povorke so bili
konjeniki iz Ranča pod Krimom, pod vodstvom Mirka Susmana, ki so nosili slovensko, občinsko
in društveno zastavo. Sledile so žanjice in kosci ter David Tomc iz Črne vasi, ki jih je
spremljal s harmonko.

Sledila je kočija, v kateri sta se peljali podžupnja Občine Ig, ga. Zuhra Jovanović in poslanka
državnega zbora ga. Alenka Jeraj, vozil pa jo je Milan Debevec, član Konjerejskega društva Barje.
Sledil je voz »tajsel«, naložen s hlodi, ki ga je s konji vozil Janez Smole – Domačija Smole iz Iga,
član Konjerejskega društva Krim in Društva prijateljev konj Višnja Gora.
Naslednji je bil voz s cestno trugo za prevoz sipkega materiala, ki ga je vozil Miha Skubec, član
Društva prijateljev konj, Višnja Gora.

Lojtrnik oz. voz z lajto je s konji vozil Franc Omahen, član Društva prijateljev Višnja Gora.
Voz s kmečkim orodjem (brane, plug, sadilec krompirja in še kaj) pa je s konji vozil Vinko Sočič
iz Notranjih Goric, član Konjerejskega društva Barje.

Povorko so nato nadaljevali stari traktorji – starodobniki, katerim so sledili novejši, ki so bili zelo
lepo okrašeni. Na enemu izmed teh traktorjev se je pripeljal tudi domači župnik g. Aco Jerant, ki
je v nadaljevanju tudi blagoslovil vse traktorje, ki so se udeležili povorke.

Še pred prikazom kmečkih opravil je sta navzoče pozdravili podžupanja Občine Ig, ga. Zuhra
Jovanović in poslanka državnega zbora ga. Alenka Jeraj.

Nato pa smo pričeli s kmečkimi opravili. Pričeli smo z mlatenjem žita, ki smo ga že julija poželi
in spravili v kozolec. Na dan prireditve so žanjice snope pšenice z vozom pripeljale do mlatilnice
in jo pripravile za mlatenje. Tudi letos smo prikazali mlatenje s pogonom na »gepelj«, ki ga je
poganjal konj Janeza Smoleta – Domačija Smole iz Iga. S čiščenjem pšenice so nato nadaljevali
delavci s cepcem, nato pa je sledilo še grobo čiščenje pšenice z »reto«. Sledilo je še zadnje čiščenje
na «pajkl«, kjer se zrnje očisti plev. Tako je zrnje pripravljeno za spravilo v shrambo ali kaščo.
Tudi letos smo postavili na ogled mlin za mletje žita, koruze, ajde...., star več kot 100 let.
Po končanem prikazu kmečkih opravil sta za dobro voljo in veselo razpoloženje poskrbela DUO
»PRIMA« – Sandi in Helena Urbančič, ki sta tudi kasneje popestrila nedeljsko popoldne.
Letos smo drugi del prikaza kmečkih opravil preselili v parkur in ga tudi povečali s prikazom
nalaganja lesa na »gozdni konc«, to je voz na dva kolesa za spravilo lesa iz gozda do doma,
izdelovanje butar ali »faš«, kot jim rečemo po domače, rezanje drv, žaganje hloda z ročno žago.
Na ogled je bilo postavljeno tudi nekaj orodja, ki so ga kmetje uporabljali pri sečnji in spravilu
lesa iz krimskih gozdov. Vse to so obiskovalcem pripravili za ogled družina iz Domačije Smole,
Ig. Na ogled je bila tudi »kontra štilarca« – motorna žaga, ki je tehtala 15 kg in je spodnesla
marsikaterega le za trenutek neprevidnega sekača.

Sledil je prikaz nalaganja sena na voz, še prej pa prenos kopic sena do voza. Ker so bili barjanski
travniki velikokrat preveč mokri in bi se voz s senom pogreznil, so si kmetje na ta način pomagali
in seno v kopicah z dvema drogovoma prenesli do ceste in ga nato naložili na voz. Ko je bilo seno
naloženo, so voz požrdali, da sena po poti ne bi izgubljali in ga odpeljali domov. Na ogled je bila
tudi »lesa«, narejena iz leskovih vej, ki je služila kot pomoč za prehodu iz enega travnika na
drugega, saj so bili med posameznimi travniki skopani jarki, mostov pa ni bilo.

Če so kmetje imeli sena več, kot so ga potrebovali, so ga prodali, vendar, ker ga je bilo težko
spraviti na vlak v razsutem stanju so se kmetje znašli po svoje in seno vili v kite.
Za pomoč pri izdelavi kite so potrebovali prirejeno slamoreznico in leseno korito, v katerega so
polagali seno, ki so nataknili na prirejeno kljuko na slamoreznici, s katero so ga navijali v koritu,
da se je zvilo kot kita, zato se to opravilo imenuje zvijanje kite. Ko je bila kita dovolj dolga, so jo
nekajkrat prepognili in vstavili v lesen kalup ter povezali z žico oziroma špago, da je bila
pripravljena za transport. Povezovanje v kalupih je bilo potrebno zato, da so bile kite sena čim
bolj enakomerne velikosti. Vitje senene kite so kmetje opravljali predvsem v zimskem času in
sicer v hlevu ali štali.

Včasih so kmetje kosili samo s koso, da pa se je trava lažje odrezala, je bilo koso potrebno tudi
dobo nabrusiti oziroma sklepati. S klepanjem so rezilo kose tanjšali, da je bilo rezilo tanko kot
list papirja. Kosa je bila sklepana, ko rezilo ni bilo več togo in se je lahko zvilo, kar so ugotavljali
s pritiskom nohta na rezilo kose.

Prav tako so v starih časih mleli žito s stopo, to opravilo je bilo predvsem moško delo, čeprav so
včasih to delale tudi ženske.
Stopa je bila navadna lesena priprava, v kateri so s konico stope enakomerno udarjali in s
tolčenjem odstranjevali trši ovoj žitnih zrn. Z njo so phali ajdo (ajdova kaša), luščili proso
(prosena kaša) in ječmen (ješprenj) in podobno ali pa drobili želod, mak, tudi rudo in podobno.
Stopo so si kmetje oziroma vaščani tudi sposojali, saj jo niso imeli vsi kmetje.
Pobrano in zličkano ter posušeno koruzo je bilo potrebno še oružiti in ločiti zrnje od štokov.
Kmetje so si domislili enostavnega in hitrejšega načina ruženja koruze in naredili ružalnik, da ni
bilo potrebno vse koruze robkati na roke oziroma z ročnim robkalnikom - robkovnik, ki je bilo
zelo zamudno.

Članice društva so prikazale luščenje fižola (pri tem opravilu je pomagalo kar nekaj
najmlajših), trebljenje majarona in izdelavo kit čebule in česna.
Ko je bilo delo na polju ali travnikih zaključeno, so si vsi delavci, ki so delali zaslužili malico, za
katero so poskrbele pridne gospodinje.
Za malico so bili običajno ajdovi žganci, zabeljeni s svinjskimi ocvirki in kislim zeljem, za pijačo
pa je bila krhljeva voda, to je voda, v kateri so se kuhali suhi krhlji.

Sledile pa so pastirske igre za otroke in sicer: zbijanje koze, skakanje z žaklji, gnilo jajce, slepe
miši. Vsi sodelujoči otroci so bili nagrajeni z bonboni.
Starejši pa so se pomerili v vlečenju vrvi.

Letos smo se v društvu odločili, da sestavimo komisijo, ki si je ogledala domačije v vaseh
Strahomer, Vrbljene, Tomišelj, Podkraj in Brest ter ocenila urejenost domačij oz. hiš. Ogled je
komisija opravila dvakrat in sicer 3. julija in 17. avgusta. Izbrala je 17 urejenih domačij, ki so
prejele tudi simbolične nagrade.

Komisija je izbrala in nagradila tudi najstarejši traktor znamke Porsche, letnik 1956, v lasti
Borisa Gorenčiča, najbolj vesela traktorska društva, Viktor Borštnik s traktorjem znamke NI BI,
letnik 1970 ter naj najlepše urejen in okrašen traktor znamke Deutz, letnik 1963, v lasti Aleša
Cibra.

Naj se na koncu tega članka v imenu našega društva zahvalim vsem, ki ste si vzeli čas in kljub
veliki vročini, prišli na pomoč pri pripravi prireditve, pripravi vozov in ostalega orodja. Posebna
zahvala pa gre lastnikom konj, ki so kljub vročini pripeljali svoje konje in sodelovali na naši
prireditvi. Hvala tudi Domačiji Smole iz Iga, za vse, kar so prikazali na prireditvi. Hvala tudi
vsem, ki ste donirali sredstva za pomoč pri pripravi prireditve, predvsem KZ Ig, KIG Ig,
Krajinski park Ljubljansko barje, Občina Ig, Trgovina Moj sonček, Klementina Svoboja,
ŠUMANOVA s.p., Ljubljana. Seveda pa gre posebna zahvala vsem lastnikom traktorjev, ki so se
udeležili povorke in blagoslova.

Turistično društvo »KRIM« Darja Modic